Ko starši ne vemo več, kako vzgajati – kam po nasvet?
| Članek je bil prebran 463 krat.
Slabo!Zadostno!Dobro!Prav dobro!Odlično!

Včasih tudi najboljši starši ne vedo več, kako bi vzgajali. Večina staršev se že vse od rojstva svojega otroka tako srečuje z mnogimi komentarji sorodnikov, prijateljev ali znancev, ki želijo, večinoma dobronamerno, mladim staršem pomagati pri vzgoji. Resnici na ljubo pa takšni dobronamerni nasveti pogosto mladima staršema prav nič ne pomagajo, saj je vsak otrok povsem samosvoj in poseben, zato moramo tudi starši vsakega otroka vzgajati drugače. Pravijo, da je starševstvo najtežja in najbolj zahtevna naloga v življenju. V preteklosti je obstajalo veliko različnih vzgojnih teorij, kaj je prav in kaj ne, danes pa se zdijo mnoge tovrstne prakse preživete, ker temeljijo na eni napačni, a zelo pomembni premisi – da namreč otrok ob rojstvu še ni celovito bitje in ga moramo šele oblikovati po svoji meri. V resnici se otrok rodi kot celotna duša in osebnost, že takoj po rojstvu zna sporočati svoje potrebe in zahteve, z njim je mogoče takoj navezati stik kot s celostno osebo. To je jasno, če pogledamo, kako se starši običajno počutijo takoj po rojstvu svojega otroka – zdi se jim popoln in na njemu ne bi želeli spremeniti nič. Toda sčasoma nas razni vzgojni nasveti, kako naj bi otrok spal, jedel, itd. zmedejo in začne se vzgoja – ki pa je v bistvu spreminjanje duše otroka po naši meri. Kako torej vzgajati, da bo otrok ostal sebi svoj in bo dorasel v srečnega posameznika?

starsevstvo comOtroku priznajmo enakovredno dostojanstvo

Vzgoja bo tekla veliko bolj naravno, spontano in v pravo smer, če se starši začnemo zavedati, da ima otrok že od rojstva dalje enako dostojanstvo kot vsa druga človeška bitja. To pomeni, da komunikacija z njim ni enosmeren proces od staršev k otroku (ko bi starši otroku prepovedovali in dovoljevali), ampak ima otrok z rojstvom pravico povedati ali izraziti svoje mnenje, potrebe, želje, strahove, zahteve kot vsi odrasli okoli njega. Ko starši otroka začnemo jemati resno in se v konfliktnih situacijah znamo postaviti v njegovo kožo, pogosto uvidimo, zakaj se otrok včasih jezi zaradi nam nerazumljivih stvari, ki nas lahko spravljajo ob pamet. Tako lahko otrok neutolažljivo joka, ko se poslovimo iz rojstnodnevne zabave njegovega prijatelja, starši pa lahko na to odreagiramo na dva načina. Prvi je, da ga v odhod prisilimo in grobo uveljavimo svojo premoč. S tem rušimo odnos z otrokom, škodujemo njegovimi integriteti in mu damo vedeti, da njegove želje v družini niso uslišane. Drug, precej boljši način soočanja s to situacijo je, da počepnemo poleg otroka in mu pojasnimo, da razumemo, kako je žalosten, da zapušča tako dobro zabavo in prijatelja, da smo tudi sami žalostni zaradi tega, a žal moramo domov, ker je že tako pozna ura in imamo še veliko za postoriti. Otroku tudi razložimo, da se bo k prijatelju še lahko vrnil in da ga bo lahko povabil na igro tudi k sebi domov. Otroka bo to gotovo potolažilo, saj bo spoznal, da ga starši jemljemo resno in da razumemo njegovo bolečino oziroma žalost. Skratka, vzgoja je dvosmeren proces oziroma odnos, otrok pa vedno odgovarja na naša dejanja, misli, občutke in besede. Če želimo, da otrok spoštuje naše dostojanstvo, je osnova za to ta, da mi, kot starši, spoštujemo otrokovo dostojanstvo.

Ko v vzgoji zaškripa, se lahko s svojimi vprašanji obrnemo na razne forume o starševstvu. Včasih pa lahko starši odgovore na svoje starševske dileme poiščemo tudi tukaj.

Za vas smo zbrali še nekaj uporabnih in enostavnih nasvetov za vzgojo otrok – preverite!

© 18. 12. 2017 - protectech. Oglaševanje.